fbpx

sprinting Archives - SuperTrening

June 19, 2019

Agilnost ali sprememba smeri – razlike?

Še vedno na tem področju vlada ena velika zmeda, kaj je agilnost in kaj je sprememba smeri. Namen spodnjega zapisa je enkrat in za vselej razjasniti pojme, na kratko predstaviti kaj s tem želimo doseči, na kakšen način jo lahko testiramo in kako jo treniramo.

V večini primerov se trenerji in strokovnjaki, ki se ukvarjajo s športniki in človeško zmogljivostjo strinjajo oziroma imajo podobne poglede pri treniranju sposobnosti kot so jakost (strength), moč (power), hitrost in vzdržljivost. A, pri agilnosti so stvari in načini precej bolj megleni in nejasni, saj le ta vsebuje precej dejavnikov, ki jih težko predvidimo in tudi izmerimo.

Včasih se je v večini primerov agilnost napačno interpretirala kot sposobnost spremembe smeri (COD – change of direction), zato tudi testi “agilnosti” sicer nosijo ime, a le tega ne zmerijo. Primeri bolj znanih testov so 5-0-5 test, T-test, Illinois Agility, 3-cone drill, 20-yard shuttle, ipd. Vsi ti testi zmerijo sposobnost spremembe smeri (COD), ki je sestavni del agilnosti, a ni edina komponenta, ki jo sestavlja. Ti testi se vsi izvajajo v zaprtem okolju, kjer je vaja in način določen in znan vnaprej, športnik pa se zgolj nauči vzorec in ga izvede čim hitreje za čim boljšo oceno.

Sposobnost spremembe smeri je zgolj komponenta agilnosti, ne celotna sposobnost!

Če pogledamo v šport, potem vidimo, da športnik smeri ne bo spremenil, če to ni potrebno, torej nekaj ga mora k tem vzpodbuditi oziroma prisliti. V okolju se pojavi nek dražljaj (stimulus) in športnik na to odreagira. Ena od boljših definicij Sophie Nimphius je:

“Agilnost je zaznavno-kognitivna sposobnost reagiranja na dražljaj (npr. na branilca ali odboj žoge) povezana s fizično sposobnostjo spremembe smeri kot odziv na ta dražljaj.”


May 21, 2019

6 točk, ki športnikom in trenerjem lahko pomagajo pri preprečevanju poškodb zadnjih stegenskih mišic (hamstring), hkrati pa so te optimalno zmogljive (beri: hitre)!

1. Ogrevanje/Mobilnost: Ogrevanje samo naj bo usmerjeno in s končnim ciljem v glavi, v primeru mišic zadnje verige, so to različne vaje mobilnosti (npr. »razovka« oz. enonožni mrtvi dvig, razna nihanja naprej/nazaj, v stran; ipd.), pristankov na obe in eno nogo v primernem položaju (naložimo/obremenimo kolk, ne koleno), variant dvigov bokov (na tleh v leži na hrbtu), ipd.k

2. Obremenitve: Pri poškodbah, še posebej pa pred njimi, je potrebno gledati na celotno obremenitev športnika, to pomeni, kako obremenjen je fizično in mentalno v vsakdanjem življenju (šola, partner, služba), koliko na treningih (pogostost, trajanje, intenzivnost) in na tekmah samih. Največkrat pride do bolečin in poškodb zadnje lože (in drugih delov) ravno zaradi prekomernega stresa oziroma manjših poškodb. Igralci lahko sami povedo, kdaj čutijo, da so dodatno obremenjeni in moči jenjajo, to pa lahko dosežemo tudi z opazovanjem trenerjev in ostalih vpletenih. Nekatere izmed subjektivnih možnosti so: vprašalniki, meritve HRV, kjer je potreben zgolj list oziroma mobitel in Polar H7/H10 pasek. Za bolj objektivne dejavnike kot so meritve skokov, šprintov, hitrost dvigov (LPT) pa potrebujemo nekoliko več opreme.

Primer izvajanja letečega šprinta na 10 metrov (maksimalna hitrost).