Šport in mladi – zakaj sploh trenirati

March 9, 2019by Domen Bremec

Glavni cilji staršev, klubov in trenerjev pri delu z mladimi?

Verjetno bi moral tole napisati že nekaj časa nazaj, ampak je bil spodnji članek zelo dober “triger” oziroma vzpodbuda. Pa poglejmo par zadev omenjenih v članku, sicer z nekaterimi se sam strinjam, z drugimi se ne strinjam, vredno pa je, da si ga preberete v vsakem primeru.

Prvo vprašanje – zakaj bi bilo smotrno, da se otrok ukvarja s športom/glasbo/interesno dejavnostjo? Razlogi so mnogi, v prvi vrsti bi to naj bilo zato, da bo “fajn človk” do konca življenja. Vse ostalo pride za tem.

Drugo vprašanje – zakaj je nivo trenerjev dokaj nizek, sploh pri mlajših? Šepa znanje iz športa samega (govorimo o tehniki & taktiki), manjka znanje o splošnem gibalnem znanju, predvsem manjka psihološki vidik in pristop in še nekaj, manjka vzor. Trener je vzor. Tako iz vidika gibalnih sposobnosti, športnega znanja, kot iz vidika osebnosti in njegovih navad. Sedaj pa bi opozoril na 2 stvari – trenerji so pogosto prostovoljci oziroma dobijo za svoje delo plačano bore malo, govorimo o morda 200-400€ na mesec za 3-5 treningov na teden + ponavadi še tekma. Hiter izračun: 3 treningi po 1,5h, tekma recimo da vzame 2h = 6,5h/teden * 4 tedni = 26ur/mesec –> 250/26 = 9,6€/uro, tukaj ni vštet prevoz na in iz treningov & tekmo, ni vštet bencin, ni všteta priprava, analiza, obveščanje staršev, logistika in organizacija, ipd. Verjetno ko pomisliš na svojih 7ur v tednu – gotovo jih lahko vnovčiš “bolje” in jih porabiš za svojo družino/partnerja, svoje hobije in sprostitev, ipd.

Tretja stvar na katero bi opozoril je trikotnik starši-trener-klub:
Začnimo s starši: ogorčenje ali začudenje, ko stane mesečna vadnina 20€ (?!) za recimo te zgoraj omenjene 3 treninge po 1,5h. Torej za 12 treningov to znese 1,67€/trening! Če je vadnina 40€ to pomeni neverjetnih 3,33€/trening. Verjetno vsak lahko najde toliko, saj nam pogosto pušča denarnica pri različnih, največkrat, nepotrebnih stroških, katerih se brez problema znebimo in jih investiramo – v otroka! Mi je jasno, stvari niso rožnate v Sloveniji, a po skupnih slabih 3 letih življenja po različnih državah Evrope, tudi drugje niso, vsak ima svoje probleme. Kaj želim reči? Tisti, ki si to res težko privoščijo pogosto molčijo iz takšnih in drugačnih razlogov, saj jim je ob tem pogosto neprijetno (tako otroku kot staršem), pa čeprav sem prepričan, da se za takšne vedno najde rešitev s strani kluba, trenerja ali okolja, če si le želijo ukvarjati z dotično dejavnostjo. V najslabšem primeru, se najde alternativa. Smučar ali tenisač verjetno ne bo tak otrok, a večina športov ni tako dragih (beri: ekipni športi, atletika, ipd.). Torej za tako smešno nizko ceno ne obstaja niti varuška, ki bo le čuvala otroke, kaj šele nekdo, ki jih bo nekaj koristnega naučil v tem času. Na srečo si večina to, objektivno gledano, z lahkoto privošči, če le deluje racionalno in res nameni sredstva tja, kamor je to potrebno. In ne, kavbojke za 200€ niso nujne, niti ni torbica za 350€, če je potem mesečna (!) vadnina 40€ preveč.

Nadaljujemo s trenerji in klubi: Seveda pa kot vsaka zgodba, ima tudi ta 2 plati, v tem primeru to pomeni, da obstaja vprašanje, če klubi dejansko namenijo primeren delež vadnin trenerjem oziroma poiščejo najbolj primerne kandidate za to (glede na več objektivnih (!) in subjektivnih dejavnikov kot so npr. izobrazba, izkušnje z dejavnostjo, izkušnje z delom z otroki, osebnostne lastnosti, motivi za delo z mladimi, ipd.; kje, kdaj in kako so sami trenirali in igrali sicer pride na vrsto, ampak nekje med 5.-10. mestom, prej pač ne!). Težko potem od nekoga pričakujemo, da bo ob vsem namenjenem času za delo z mladimi za tako nizko postavko namenil še svoj čas, denar in energijo za dodatno izobraževanje ob dejstvu, da ima za živeti še svoje življenje in opravljati službo s katero se dejansko lahko preživlja. To pomeni, da pravega časa za izobraževanje, razvoj nima oziroma je ta precej omejen tako časovno kot finančno, kar pa je zelo povezano in soodvisno.

Slika 1: Trening mladih (arhiv ST).
“…v določeni meri tudi za prestižni boj med formalno stroko (Fakulteta za šport in njihovi teoretični raziskovalci) ter neposredno stroko (trenerji).

Torej tukaj imamo dvosmerni problem, FŠ korak proti praksi, trenerji pa korak k teoriji, ki to ni. Torej teoretični raziskovalci pod to noto predvidevam, da so mišljeni ljudje v “beli halji”, ki sicer raziskujejo šport, a so od dejanskega “gola ali koša” oddaljeni toliko kot rekreativen tenisač od nivoja Federerja ali pa smučar Hirscherja. Jasno je, da je potreben korak naprej na obeh frontah, šport in razvoj je specifičen, zato velikokrat raziskovalne prakse iz medicine (veliki vzorci) ne delujejo in niti ne morejo. Pogosto je pri šport, sploh vrhunskem, n=1, to pomeni, da imamo za vzorec zgolj posameznika in kako se določene spremembe odražajo na njem. Zato je potrebno to približati trenerjem na terenu z uporabnimi in relevantnimi raziskavami, za to pa potrebujemo sodelovalen odnos in mentaliteto. In to z obeh strani, trenutno vsak vleče na svojo stran, nekih pametnih rezultatov kot posledica načrtnega dela, pa razen nekaterih izjem, nima pokazati ne ena, ne druga stran. Tu se podoben prepad pogosto vidi tudi med trenerji in starši, namesto da bi bil odnos sodelovalen in produktiven za otroka športnika, kar bi tudi naj bil cilj obeh strani, če so eni in drugi iskreni v svojih namenih in željah!

Stvari so torej precej drugačne kot so bile pred 5, 10, 20 ali več leti in potrebno se je temu prilagoditi in ustrezno ukrepati, ne pa zgolj ponavljati “včasih smo pa tako in tako..”, ker to na koncu ne koristi nikomur. Super je, če imaš vpogled v razvoj skozi čas, ni pa to vodilo in merilo za kako “mora biti tudi v nadaljnje”. A je sedaj slabše, boljše, enako je brezpredmetno razpravljat, dejstvo je, da je drugače in potrebne so prilagoditve, če želimo pozitivno vplivati in razvijati mlade, jim vcepiti dobre navade in jih razviti v samostojne, odgovorne in trdne osebnosti. To pa mora biti tudi primarni cilj vsakega formalnega izobraževanja in učenja kamor spada tako šola, kot prostočasne dejavnosti. A če sam ne verjameš vase, kako boš nekoga drugega naučil tega? Otroci (in odrasli) delamo in se učimo tako kot vidimo, ne tako kot nam povejo!

Za konec, vsak naj se sam vpraša, kaj je primarni cilj in komu služi, če imaš iskren namen in želiš dejansko razvijati mlade v sodelovanju z vsemi vpletenimi stranmi in jim ponuditi kar najboljše znanje in pogoje, potem si dolžan to tudi storiti sicer raje daj mesto nekomu, ki bo. Večina ne odraste in postane profesionalni športnik, postane pa profesionalec v nečem drugem in to je tisto za kar jih vse vpletene strani morajo in so dolžne pripraviti!

Referenca: https://www.delo.si/nedelo/ko-trener-otroku-rece-da-ga-ima-poln-k-151562.html?fbclid=IwAR09g4pZBny4NSSK7HBIrgvZO-VRjg9Ks9DUKJQUwOeG7hhtiCikZDIwO2c

Domen Bremec